Dediščina v poslu

Kultura je pomemben del vsakega naroda. Narod, ki ne pozna svojih korenin, ne pozna svoje prihodnosti.

Se v današnjem času še zavedamo svojih korenin? Jo še vpletamo v vsak dan? Moje mnenje je, da premalo poudarjamo svoj izvor. Mogoče se trudimo obuditi delčke naše tradicije, ampak to počnemo zelo zadržano. Pred kratkim je bil pust. V šoli mojih otrok smo dobili starši v podpis strinjanje z odločitvijo šole, da otroci sodelujejo na pustni povorki. Mislim, da je pust tako globoko zasidran v našo kulturno dediščino, da takega vprašanja ne bi smelo biti. To bi moral biti samoumeven dogodek. Otroci se našemijo in grejo v pustno povorko. Izdelovanje tradicionalne maske naj bo del izobraževalnega procesa. Vedeti morajo, da je to del njih. Ne noč čarovnic in Valentinovo, pač pa pust in Gregorjevo. Kako z lahkoto prevzemamo navade drugih narodov. Naša dediščina je naša identiteta. Brez dediščine smo nič. Nismo Slovenci. Smo še vedno Evropejci, ker smo pač geografsko naseljeni na tem delu sveta. Mogoče zdaj malo pretiravam. Še vedno ponosno pojemo Zdravljico, ko naši športniki zmagajo, še vedno se zavzeto borimo za vsak centimeter svojega ozemlja. Nismo pa samo športen narod, smo tudi kulturno bogati, izumitelji, znanstveniki.

Ljudsko izročilo, kulturna dediščina je del zgodovine. Jo lahko uporabljamo v sedanjosti? Lahko vpletemo detajle iz narodnostnih kostumov v vsakodnevna oblačila? Jih bomo nosili? Kaj je tisto, ki nas dela malo drugačne od naših sosedov? Osredotočimo se na pozitivne lastnosti, na naše izročilo, znanja, veščine. Lahko iz naše kulturne dediščine naredimo tudi posel? Moj odgovor je seveda pozitiven.

Kaj pa prenos znanj? Kako prenašamo obdelovanje kovin, lesa, volne, ustno izročilo na naše otroke?

Na predvečer Gregorjevega se bomo v naši pisarni lotili čolničkov za svečke, ki jih bomo potem spustili po Soči. Dovoljene so samo razgradljive sestavine, saj je Soča čisto preobčutljivo okolje za kakšne odpornejše materiale 🙂

Gregorjevo je star slovenski običaj v katerem spuščanje svečk po reki simbolizira ugašanje sveč v obrtniških delavnicah. Dan se podaljša, vedno več je dnevne svetlobe. In počasi se prebuja pomlad, ptičkom hodijo po glavah ženitovanja. Danes nam je malo mar za luči, saj nam je Edison podaril žarnico, ki sveti še podnevi. Ampak Gregorjevo je vseeno naša kulturna dediščina, nanjo moramo biti ponosni. Je del nas, določa našo DNK. Poleg tega je spuščanje čolničkov po reki čudovita izkušnja za najmlajše. Morda nam ni treba več praznovati konca umetne svetlobe, je pa vseeno zelo prijetno, ko se dan podaljša in zadiši po pomladi.

Povezava na Gregorjevo v Bazi.

Bodite lepo, zaljubljeni, navihani.

Nataša