Hiper aktivnosti

Včerajšnje vnebovzetje je bilo pri nas v znamenju športa. Nekateri so šli v višave, ko so tekli in kolesarili na Široko, nekateri pa smo veslali ob Modrejski obali.

Kajak klub Soške elektrarne je že tradicionalno organiziral Puntarjev pokal v kajaku in kanuju na mirnih in divjih vodah. Mirnovodaši so se pomerili na dvo kilometrski razdalji ob obali pod Modrejem, divjevodaši pa v boju med ovirami pod Moreo. Popoldne je sledila še tekma v veslanju stoje – SUPu v organizaciji Sup kluba iz Ljubljane.

Jutranjo zaspanost in premraženost je kmalu pregnalo sonce in dobra volja. Starši smo pomagali pri izvedbi kajakške tekme, sama sem se potila kot pomočnica sodnika na sektorju ena. Navdušena nad veslaškimi spretnostmi cicibanov, cicibank, mlajših dečkov in deklic, ter starejših dečkov in deklic. Bravo mladina.

Nekje proti koncu tekme je mimo prišla Mojca. Rada bi šla na SUP tekmo, ampak ni upala it sama. Če bi šla še jaz, bi pa šla. Čas za prijavo se je iztekal, dramatičnost je bila na višku. Odločitev je bila takojšnja. Ker sem bila še vedno sodnikova pomočnica, nisem mogla oddat prijave. Mojco sem poslala iskat moža, da me prijavi in napihne sup.

Po tekmi sem na hitro nekaj malega popila in pojedla. Pašta je menda najboljša hrana pred naporom. Na hitro da energijo. Energije sem imela sicer še dovolj, bolj bi mi koristil kolikor toliko soliden sup.

Tajming je bil tesen, kar naenkrat sem stala ob boku s starejšim Italijanom, s pravim tekmovalnim supom, jaz pa v primerjavi z njim z blazino za sončenje. Na obali med množico navijačev sem zagledala Erika in snemalca iz TV Tmin in takrat sem se zamislila nad številnimi aktivnostmi, ki me poganjajo. Zatrobil je signal za zadnjih pet minut pred startom. Še enkrat sem popravila gurtno s katero sem privezala sup na nogo. Ojej, kakšna pacientka. Trobla za minuto do starta, pomaknila sem se še malo nazaj, da me ne bi stresel s supa sosed s kakšnim divjim štartom. In potem start. Niti najmanjše možnosti nisem imela. Glavna motivacija je bila biti tako hitra, da me ne ujamejo profiči z naslednjim krogom. To bi bila prehuda blamaža. Z našo blazino za sončenje sem po vodi udrihala kot zmešana, pa sem vztrajno branila zadnje mesto. Odlična spodbuda za naslednje leto, da se poženem v boj z enakovrednim supom. Tekmo sem zaključila z odličnim občutkom, če sem na kajakaški tekmi komaj še stala zaradi bolečin v križu, so na supu le-te izpuhtele. Ni jih bilo. In tudi danes jih še ni. Torej je sup odlična terapija.

Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport predlagam, naj uvrstijo sup kot enakovreden šport na svoj seznam med ostale športe. Ministrstvo za zdravje bo imelo nižje stroške pri zdravljenju hrbtnih obolenj sedečega delovnega ljudstva, bilanca pa bo na koncu po mojem mnenju v prid prvemu.

Kmalu po štartu absolutno zadnja 🙂