Polulan pisoar

Mjah, prav ste prebrali. Včeraj sem bila na šolskem sestanku in omenjeno je bilo, da fantje v prvi triadi težko zadanejo pisoar in da ne splakujejo pisoarja po opravljeni potrebi. Mimo gre malo zaradi igre pri lulanju, malo zaradi navajanja na stoječe lulanje in ciljanje v točno določeno mesto. Jaz sem predlagala, da v pisoar nalepijo nalepko z motivom muhe. Menda deluje.

Glede na to, da problem ni enormno velik, se debata na to temo ni pretirano razvila, me je pa v zapis spodbudila opazka, da nek avtomatizem splakovanja ni smiseln, da moramo odrasli otroke naučiti, da splaknejo stranišče po opravljeni katerikoli potrebi. In tu se moje modrovanje o pisoarjih konča. Nadaljujem z razvojem tehnologije, ki gre v to smer, da bomo pri vsakdanjih opravilih vedno manj razmišljali, da bo vedno več avtomatizma. Sama vozim skoraj polnoleten avto, višek njegove brihtnosti je, da pri prižganih sprednjih brisalcih pri prestavljanju v vzvratno vožnjo, sam vklopi še zadnji brisalec. Če mi na snegu (ki smo se ga že vsi pošteno naveličali te dni) zdrsne, nima nobenega pametnega upravljanja z zavorami, kolesi. Ne, vse je na meni kako bom odreagirala. Ali bom po žensko začela vpit in upala na najboljši možni izid ali bom odreagirala umirjeno in poskušala rešiti zadevo tako, da bo brez finančnih in zdravstvenih posledic. Tudi pri parkiranju se moram sama potruditi in zadeti parkirno mesto tako, da lahko iz avta zlezem in brez poškodovanega pleha v okolici.

Avtomobili so torej ena smer, kjer si želimo, da bi avto naredil čim več stvari sam. Pa nam to ustreza? Ali lahko izklopiš vso sprogramirano brihtnost in na zasneženi ploščadi z ročno rišeš osmice?

Par vikendov nazaj smo šli na družinski biljard. V gostilno. Na tistega čisto pravega – zelena miza z luknjami, palice, kugle. Sine je prvič igral v živo. Na otipljivi mizi. Od navdušenja se mi je smejalo, ko je z lahkoto zadeval luknje. Očitno se igranje računalniške simulacije tudi pozna. Vsekakor je bilo več smeha pri igri v živo. Mimogrede, menda je miza v Bači še edina tu naokrog? Dizastr.

Z nostalgijo starši obujamo spomine kaj vse smo počeli, ko smo bili otroci, mladostniki. Zakaj potem delamo v smer, da bi bilo takih neumnosti čim manj? Otroke vpisujemo na vse možne aktivnosti, da zapolnimo njihov prosti čas. Na vsakem koraku se trudimo, da bo njihov dan predvidljiv, varen. V šolo jih vozimo, spremljamo dokler se le da. Jezimo se, ker ceste ob sneženju niso takoj očiščene, v naši mladosti pa je bilo kidanje snega cel žur. Pri nas je ves blok (oziroma njega stanovalci) sodeloval, da smo skidali parkirišče. Marsikaj se je takrat dogovorilo, kakšen spor se je pogladil. Otroci smo v kupih snega delali igluje.  Imeli smo rdeča lica od kepanja, ribanja (mavžanja). Zdaj kupujemo fensi šmensi mestne terence, potem se pa na zasneženi cesti naredi zastoj, ker ne zmore niti klanca proti Rodnam.

Otrokom damo v roke najnovejšo tehnologijo, ki jih zamoti, da imamo mir, potem se pa čudimo, ker nihče noče biti strojnik, keramičar, vodovodar, kovač… Ma niti ne, da nočejo. Ne vejo kaj si sploh želijo.

Rešitev? Vas resnično zanima? Pridite v Bazo. Imamo drzen načrt.

 

Bodite lepo. Ciljajte natančno 🙂

Nataša