Porazi in krivice

Sojenje na rokometnem prvenstvu te dni dviguje precej prahu. Tekma je bila huda, rezultat na koncu pa neodločen. Po krivdi sodnikov?

Namen današnjega zapisa ni poglabljanje v pravičnost sojenja. Nimam znanja, da bi lahko o tem razglabljala. Mogoče par besed o tem ali naj naši fantje zapustijo prvenstvo ali naj ostanejo. Samo ena možnost je. Ostati in se boriti do konca.

Pred leti sem bila v zelo podobni situaciji. Naš preljubi šolski sistem me je spravil v stanje, ko sem hotela svojega otroka prepisati na drugo šolo, razmišljala sem celo o tem, da bi ga sama poučevala doma. Trčila sem ob zid nepopuščanja, nerazumevanja in zdelo se mi je, da so vsi, ki so kakorkoli povezani s šolstvom z nekega drugega planeta in da z resničnostjo nimajo nobene povezave.

Na srečo sem vse skupaj nekajkrat prespala pred odločitvijo, da pošljem vse skupaj v malorco. Jeza se je ohladila, ugotovila sem, da zapuščanje težavne scene ne bo rešilo ničesar. Slej ali prej bi me pot vodila nazaj. Pobeg se mi tudi ni zdel dober zgled.

Situacijo sem začela reševati pri sebi. Kaj lahko jaz naredim, da nam bo lažje? Kako naj sodelujem v problemu, da se bodo stvari obrnile otroku v prid? Šele ko sem sama s seboj razčistila, da za nastalo situacijo niso krivi samo drugi, je prišla rešitev. Strinjam se, da se krivica dogaja prevečkrat, ampak prava zmaga pride, ko se s tem soočiš in jo premagaš. Ko dokažeš, da si boljši. Strinjam se tudi, da pride situacija, ko v nekem okolju res ne moreš napredovati in je bolje, če ga zamenjaš. Ampak tokratno rokometno prvenstvo ni taka situacija. Naši fantje so borci in prepričana sem, da bodo z dobro tekmo dokazali, da so boljši.

Porazi in krivice so del življenja. Z njimi se naučimo boriti, biti močnejši. Jeza, strah, stres znajo biti presneto dobri sodelavci pri iskanju rešitev. Ko se boriš za življenje, znaš kar naenkrat hitro teči, plezati, plavati, računati…

 

Fotka: CloudVisual on Unsplash