Porodnišnica v Tolminu

V prsih me je stiskalo, v drobovju sem čutila krče. Najraje bi vpila, grizla, samo da bi šlo že mimo vse skupaj. Misli so bežale iz preteklosti v sedanjost, se spraševale o prihodnosti. Potem je zopet zarezalo.

Po vsem tem času garanja, čakanja, upanja, sem bila na začetku. Prišel je trenutek odločitve.
Nič koliko krat sem že slišala zgodbo podobno moji. Polno navdušenja, energije, pričakovanja. Potem je vse skupaj zamrlo še preden je dobro zaživelo. O moj pes, zlomek, tristo kosmatih podgan! Psička je zmatrana, podpisbomdodala… Kletvice so kar bruhale iz mene. Potem sem globoko vdihnila, izdihnila. Pomiri se. Razmišljaj.

Znano? Ne? Nevoščljiva sem. Ali pa ne. Prikrajšan-a si za vznemirjenje, ki ga prinese nova zamisel in potem turbulentno odzivanje okolice.
“Ne bo ti uspelo.”
“Kaj takega tu pri nas ni mogoče.”
“Kaj bodo pa ljudje rekli?”
“Pa če ti ne uspe?”

Seveda tudi mene obhajajo dvomi. Seveda se tudi jaz vsakič vprašam, če si res želim skozi vso to mizerijo poskušanja narediti nekaj novega. In seveda mi stres najeda drobovje, ko se borim z mlini na veter. Kako lepo bi bilo, če bi mi samo dovolili delati to kar si želim. Če mi nihče ne bi metal frnikol pod noge. Od vseh teh padcev me že hrbet boli.

V ozadju poslušam zvok tipkovnice. Pomirja me. Vem, da nisem sama. Kadarkoli lahko vprašam za nasvet, zavzdihnem, zakolnem, vedno dobim lepo besedo, dober namig, udarno idejo, objem.

In tako je bilo tudi jutra nekaj dni nazaj. Ko smo razglabljali o usranem okolju, ki nas obdaja, mi je skozi možgane šinilo. Ukvarjam se s težavami, ki jih sama ne bom rešila. Na živce mi grejo. Ne uživam več v svojem delu. Zakaj to počnem?! Pospravila sem mizo vsega balasta in pričela pisati nov načrt. Vsake toliko sem se obrnila k sodelavcem in še preden sem naglas izgovorila vprašanje, sem začutila odgovor. Na papir sem risala osnutek, pisala besede… Ko sem predstavila svojo idejo, se mi je zdelo, da je najboljša na svetu. S takim navdušenjem sem razlagala, da komentarjev nisem niti slišala. In kaj je bilo tako udarnega?

Imejmo porodnišnico! Ne inkubator. Imeli smo ga že v Tolminu, pa se mi zdi, da smo iz njega dobili le en računovodski servis. Tu pri nas se ideje izlivajo, sestavljajo time. Potem jih negujemo dokler ne pride njihov čas. Ko dozorijo, jih damo v svet. Nežno jih ljubkujemo, hranimo. In potem pride možakar in reče: “Gospa, vaš otrok je grd.” In zopet negujemo, hranimo, oblečemo v lepša oblačila, dokler mala ideja ne zaživi samostojnega življenja.

In kar je najlepše; imamo tudi oddelek za posvojitev. En kup poslovnih idej se nam valja, ki jih sami ne moremo uresničiti. Dan ima le 24 ur, teden 7 dni. Poslovno idejo oddamo najbolj ustreznemu posvojitelju. Pomagamo mu pri prvih korakih. Z nasveti, dobro voljo, izkušnjami. V bistvu je oddelek za posvojitve v tem trenutku precej poln. Imamo 10 malih jokajočih, življenja željnih idej.

Posvojitelji, pridite.