Strast v delu

Včasih z otrokoma modrujemo kdo bi kaj v življenju počel. Vem, da sta še mlada, ampak vsak človek ima v sebi neko strast, ki jo že zgodaj začne negovati. Od okolja in njega samega pa je odvisno kako dolgo bo to počel.

Matjaž Klemenčič

V tokratnem Menajnu z Matjažem Klemenčičem v Coworking Bazi smo slišali, da je že pri enajstih letih poprijel za jadralnega zmaja in ves čas sledil tej svoji strasti. Vedno je iskal vire financiranja, da je lahko letel. Če je bilo poletno delo, je šel zaslužek za letenje. In načeloma je še vedno tako. Ali je služba lahko jadralno padalstvo? Zase pravi, da ima redno službo, da si služi denar zato, da lahko leti. Četudi dela v podjetju, ki izdeluje padala, meni, da ne služi z letenjem. Se opravičujem Matjaž, ampak meni se zdi precej sanjsko, da delaš v takem podjetju in da služiš denar s strastjo, ki te spremlja že od rane mladosti.

Petkovega Menajna kar nekako nisem mogla vkalupit v eno samo temo. Vidikov povedanega je veliko, pri vsem me je najbolj prepričalo ravno to, da strast, hobi lahko postane način življenja zelo zgodaj. Ponovno se bom zaciklala pri tem, da prevečkrat slišim, da otroci ne vejo kaj bi s seboj. Pa prav pri svojih opažam, da jima je že marsikaj jasno. Verjetno je tudi od mene, starša precej odvisno ali bom njune hobije, dejavnosti spodbujala in jih bosta negovala dalje, ali se mi bo zazdelo nekaj brez veze, premalo donosno in ju bom začela usmerjati drugam;

  • –> kjer se po mojem mnenju najbolj splača,
  • –> kjer menim, da bosta dobila službo,
  • –> kjer bo delo dobro plačano,
  • –> kjer bo njuna prihodnost po mojem mnenju najbolj varna
  • –> še najboljš pošastno od vsega – kjer bo za okolico najbolj sprejemljivo, dovolj pomembno.

Pa je to prav? Spremembe se dogajajo dokaj hitro. V desetih letih smo iz telefona na tipke prešli na prenosni računalnik v žepu. Samo en primer. To kar se nam danes zdi najbolje, bo čez deset ali petnajst let zastarelo. Zato se mi zdi pomembno zaupanje vase, da verjamemo v strasti, ki nas poganjajo. Delo, ki ga opravljamo z veseljem, s strastjo, je dobro opravljeno. Pri takem delu tudi napredujemo, ker nas zanima, nenehno se želimo izobraževati. Starši se veliko krat odločamo o šolanju, ki bo otroku dalo v okolici visoko cenjeno izobrazbo. Zakaj je vedno manj mojstrov, ki polagajo ploščice, zakaj električarja čakamo neverjetno dolgo. Zakaj se tako težko odločimo za poklicno šolo? Nas je sram pred okolico?

 

Zdaj bom zapisala nekaj strašnega… Jaz podpiram plačljivo univerzitetno izobraževanje. Bom razložila in navedla primer. Mladenič s končano univerzitetno izobrazbo je zaposlen na delovnem mestu, kjer zadostuje poklicna izobrazba in opravljen izpit za avto. Dobro, če je to samo odskočna deska, da si nabere sredstva, da zažene nekaj svojega. Ali pa samo vmesna faza dokler ne najde prave zaposlitve. Kaj pa če niti nima ambicije opravljati dela, ki mu pritiče glede na izobrazbo? Potem je vrgel stran pet let, ki jih je vložil v faks, da ne govorim o denarju iz državnega in družinskega proračuna. Če bi bil ta mladenič že v začetku dolžan plačati šolnino, bi verjetno zelo dobro razmislil ali ga zadeva sploh zanima ali gre samo za podaljševanje brezskrbnega življenja pri starših.

Na koncu se bom spet vrnila k opravljanju dela s strastjo. Ko ti počitniško delo postane vir financiranja strasti, ki jo boš izpilil do te mere, da bo strast nekoč sama postala vir zaslužka. Nekako boš našel pot, pot bo našla tebe.

 

P.S. V soboto 15. oktobra bo na Brajdi padalsko zmajarski dan odprtih vrat. Matjaž z ekipo vabi, da se jim pridružimo v čimvečjem številu.